Slivovi cmoki oziroma"češpjevi knedlni", kot jim rečemo pri nas:), so bili že v otroštvu ena izmed mojih najljubših jedi. Zabeljeni s krušnimi drobtinami in potreseni z žličko ali dvema sladkorja so bili vedno odlično kosilo - verjetno zato, ker so cmoki v bistvu sladica, ki jo lahko ješ za glavno jed:).

Cmokov zaradi vsebnosti glutena kar nekaj let nisem jedla, v zadnjem času pa sem si jih kar nekajkrat pripravila z brezglutensko moko. Ponavadi, ko mi je po kosilu ostal pire krompir in mi ga je bilo škoda zavreči. Pripravljeni so iz krompirja, jajc, brezglutenske moke in kisle smetane, ki jim da rahlost. Meni so odlični in niti ne opazim razlike med navadnimi "glutenskimi" in brezglutenskimi cmoki. Isti recept uporabim tudi za pripravo brezglutenskih njokov, ki jih ponavadi zamrznem in jih porabim takrat, ko nimam veliko časa za pripravo kosila. Cmoki ponavadi ne pridejo do zamrzovalnika, ker jih prej pojemo:), če pa jih naredim več, jih prav tako zamrznem.

13. K cmokom postrežemo še slivovo omako.



* ta objava ni sponzorirana.

S Petrom sva si sredi septembra privoščila enotedenski oddih na Siciliji. Prepotovala sva vzhodno polovico otoka in obiskala kaotično Catanio, vetrovno Etno, barvito Taormino, sotesko Alcantara, botrovo Savoco, pristaniški Milazzo, otoka Lipari in Vulcano, ribiški Cefalu, celinsko Enno, romantično Raguso Ibla, čokoladno Modico, peščeni Noto in zgodovinsko Sirakuzo. Več o najinem popotovanju si boste lahko prebrali v naslednji objavi, ki pride kmalu, danes pa delim "sneak peek" najinega tedna v polaroidni obliki.

Jesen nam je ponudila svoje prve plodove, zato smo se danes za kosilo malo razvajali in si pripravili gratiniran brokoli z orehi. Brokoli je zame ena izmed zelenjav, ki ima zelo specifičen okus. Sama ga najraje jem v kakšni juhi ali zelenjavnem narastku, s tem receptom pa je dobil novo najljubšo preobleko. Spodaj napisane količine sem prilagodila tako, da sem napolnila dva manjša lončena pekača (na sliki).




Navodilo za pripravo jedi:

Krompir olupi in ga nareži na kocke želene velikosti ter razdeli brokoli na manjše dele. Skupaj ju 10 minut kuhaj v osoljeni vodi ter nato precedi, da se znebiš vode. V manjšem lončku stopi maslo, ter mu počasi primešaj moko ter dolij mleko in poskrbi, da dobiš malo gosto homogeno zmes in na koncu dodaj še sol, poper in muškatni orešček. V namaščen pekač (steklen/lončen) najprej stresi krompir in brokoli, ter vse skupaj prelij s pripravljeno polivko iz masla, moke in mleka. Očisti orehe in jih s pomočjo noža razdeli na manjše koščke ter posuj po jedi. Kot zadnje na vrh dodaj rezine mocarele ter jed peci v pečici 30 minut pri 180 stopinjah Celzija.

Zraven te slastne jedi smo si privoščili še veliko skledo solate, radiča in naribanega zelja. Topla jesen je letos zelenjavo še dodatno posladkala s sončnimi žarki.

S Petrom sva letošnji septembrski oddih preživela na Siciliji, deželi bogate in pestre zgodovine, razgibane pokrajine, odlične kulinarike, kaotičnega prometa, sonca in čudovitih plaž. Najin pester teden sva poskušala zajeti v spodnjem videu, več o najinem potovanju (z nasveti, kako organizirati potovanje) pa sledi v drugem delu objave.

Ta objava je namenjena predvsem tistim, ki se odpravljate na Sicilijo in iščete predloge za enotedenski roadtrip po Siciliji. Sama sem porabila ogromno časa, da sem splanirala, kaj si bova ogledala in česa ne (ta del je najtežji, saj je na Siciliji toliko zanimivih krajev in mest, da se je težko čemu odpovedati:)) ter kje bova prenočila (pri iskanju prenočišč je bila na prvem mestu lokacija, sledila sta ji cena in ocena prenočišča). Ker mi je organizacija vzela veliko časa, z vami delim, kako sva preživljala dneve, kje sva prenočevala, kaj in kje se dobro jé (hmm, jedla sva res dobro:)) in še kaj, da morda komu prihranim kakšno uro časa pri organizaciji.

Eden od razlogov, zakaj sva se odločila za Sicilijo so bile ugodne letalske karte. Letela sva z Easyjetom iz beneškega letališča Marco Polo do letališča v Cataniji. Zaradi zgodnje ure leta na Sicilijo in pozne ure leta iz Sicilije sva se odločila, da greva do letališča kar z avtom. Tako kot lansko leto, ko sva letela v Berlin, sva tudi letos parkirala na parkirišču HelloPark ob letališču. Zanimivost: v roku enega leta se je cena enotedenskega parkiranja skoraj podvojila (lansko leto je bila cena 28 eur, letos pa 50 eur).

Ob nakupu letalske karte sva rezervirala tudi avto in sicer pri ponudniku Europcar. Glede na to, da so cene enotedenskega najema v primeru, da letiš z Easyjetom, precej ugodnejše, kot če posebej rezerviraš avto, se to možnost splača izkoristiti. Midva sva rezervirala Fiat 500 za 88 eur (za cel teden), kar je res ugodna cena. Edina težava je bila, da nama, ko sva prišla po avto, avta niso dali, saj nisva imela kreditne kartice (kartice z odloženim plačilom), ampak le kup debetnih:/. Kljub temu, da sem kar nekaj časa posvetila iskanju ugodnega avta, sem na to, da rabiš ob prevzemu kreditno kartico, popolnoma pozabila (misleč, da je bistveno to, da imaš dovolj denarja na kartici). Tako sva si na letališču avto sposodila pri edini poslovalnici, ki je sprejemala tudi debetne kartice in namesto Fiata 500 za 88 eur dobila Opel Astro za 385 eur. Nauk zgodbe je precej očiten: za izposojo avta potrebujete kreditno kartico:).



Ko začneš planirati enotedenski roadtrip po Siciliji, ugotoviš, da imaš premalo časa (oziroma da je Sicilija preveč zanimiva:)), da bi si v enem tednu uspel ogledati vse največje znamenitosti. Tako se moraš odločiti, kaj si boš ogledal in kaj boš prihranil za naslednji obisk Sicilije:). Glede na to, da sva bila na Siciliji sredi septembra, sva želela izkoristiti podaljšano poletje za uživanje v morju, hkrati pa si ogledati tudi sicilijanska mesta, pri čemer sva želela začutiti raznolikost mest in vplive različnih civilizacij in kultur na Sicilijo. Peter je imel željo, da se povzpneva na Etno, jaz pa da se ustaviva v Caffe Sicilia v Notu, kavarni in slaščičarni iz Netflixove serije Chef's table. Glede na to, da sva letela v Catanio, sva se odločila, da v enem tednu obiščeva vzhodno polovico otoka. Ker sva (skoraj) vsak dan prenočila na drugi lokaciji, sva morala že pred odhodom imeti precej razdelan plan, kaj bova počela in kaj si bova ogledala.

Najina pot se je tako pričela v kaotični Catanii, kjer sva preživela prvo noč. Postanek v Catanii sva izkoristila za sprehajanje po mestu in uživanje v sicilijanski hrani. Naslednji dan naju je čakal obisk mogočne Etne, kjer sva se povzpela do vrha, nato pa sva se popoldne odpravila proti obmorskemu Mazzaru, ki se nahaja ob vznožju Taormine, kjer sva prenočila. Tretji dan sva dopoldne preživela na plaži ob znameniti Isola Belli, se nato z gondolo povzpela do Taormine, popoldne pa nadaljevala pot proti Milazzu, vmes pa sva se ustavila še v soteski Alcantara in v botrovi Savoci. Četrti dan je bil bolj umirjen, saj sva se odpravila na dnevni izlet z ladjico, kjer sva obiskala otoka Lipari in Vulcano, zvečer pa preživela v Milazzu, kjer sva še drugi dan prenočila. Naslednji dan sva velik del dneva preživela v avtu - iz Milazza sva namreč pot nadaljevala proti ribiškemu Cefaluju, kjer sva se sprehodila po mestu, se povzpela na hrib La Rocca, ki nudi lep razgled na mesto in okoliške kraje, zaplavala v morju, nato pa naju je pot po ozkih in strmih cestah vodila do Enne, kjer sva se ustavila ravno v času sončnega zahoda, da sva občudovala panoramski razgled na celinsko Sicilijo. Končna postojanka petega dneva je bila Ragusa Ibla na jugu Sicilije, ki je najbolj čudovita ravno ponoči, tako da sva se zvečer odpravila še na sprehod po mestu. Jutro sva tako skorajda prespala, se še enkrat sprehodila po mestu, nato pa nadaljevala pot proti Modici, ki je najbolj znana po (odlični) čokoladi, se ustavila v Marini di Modica za hitro osvežitev v morju in dan zaključila v Notu. Naslednje dopoldne je bilo rezervirano za obisk (natrpane) kavarne in slaščičarne Caffe Sicilia, kjer sva si privoščila odlično granito (in tortico in cannole:)), nato pa zapustila Noto. Na poti sva se ustavila še na plaži Fontane Bianche, nato pa se začela pomikati proti zgodovinski Siracusi, ki je bila najina zadnja postojanka pred odhodom domov. Popoldne in večer sva izkoristila za sprehod po otoku Ortigia, zadnji dan pa sva dopoldne preživela v arheološkem parku Neapolis, se popoldne odpravila proti Catanii, vrnila avtomobil in odletela proti domu.


Največ časa pri planiranju mi je zagotovo vzelo iskanje prenočišč. Želela sem namreč, da je lokacija stanovanja čim boljša, da je samo stanovanje v dobrem stanju, hkrati pa ni predrago. Kar se izkaže za ne tako enostavno nalogo in ure in ure preživete na Bookingu:). Cene prenočišč na (severo)vzhodu Sicilije so kar visoke, od 70 EUR dalje, medtem ko so cene prenočišč na jugu dosti nižje in za 50 EUR dobiš že odlična stanovanja. Na Siciliji je sicer zelo priljubljen agroturizem, za kar se zaradi ponavadi bolj odročnih lokacij nisva odločila, če pa vas mika prenočevanje nekje na podeželju, stran od mest in hrupa, pa imate na voljo ogromno možnosti. Spodaj (pri opisu najinih dnevnih itinerarjev), se nahajajo tudi informacije o tem, kje sva prenočevala.



Sicilija ima božansko hrano. O njihovi hrani bi lahko govorila v nedogled:). Ne le to, ima tudi dobro brezglutensko ponudbo, nad čemer sem bila, glede na to, da so Italijani narod testenin, kruha in ostalih pšeničnih dobrot, pozitivno presenečena. Tako sem vedno našla nekaj zase, prav tako pa nisem bila prikrajšana za tiste specialitete, ki vsebujejo gluten. Če torej želite Sicilijo začutiti tudi s svojimi brbončicami, si privoščite:


Spodaj (pri opisu najinih dnevnih itinerarjev) lahko najdete nekaj najinih predlogov, kje se dobro (in brezglutensko) jé.










1. dan: Catania

Prvi dan sva preživela v Catanii. Planirala sva, da se bova zjutraj udeležila Free Toura, vendar nama ga zaradi zapleta z avtom ni uspelo ujeti. Prvi dan se ni začel najbolje, saj sva imela nekaj nesreče tudi s stanovanjem. Ključe od stanovanja naj bi namreč dobila v nabiralniku poleg vhoda v stanovanje (kodo so nama pred tem sporočili), ko pa sva odprla nabiralnik, ključa ni bilo:). Lastnik stanovanja naju je namreč pričakal v stanovanju, midva pa tega nisva vedela, saj nama tega prej ni sporočil. Tako sva se dobre pol ure vozila po mestu, ker nisva vedela, kaj naj:). Sva si pa tako iz avta ogledala kar nekaj znamenitosti Catanie. Ko sva končno našla parkirno mesto (parkiranje v Catanii zna biti kar izziv), naju je kontaktiral lastnik, tako da sva se končno le lahko odpravila v stanovanje. Stanovanje  nama je bilo zelo všeč, saj se nahaja na super lokaciji, blizu največjih znamenitosti, prav tako pa je bilo urejeno in udobno. Popoldne sva raziskovala okolico, si ogledala največje znamenitosti (Via Etnea, Piazza dell’Universita, Piazza Del Duomo, Porta Garibaldi, Teatro Romano, Villa Bellini...), pojedla prvi arancini (in to brezglutenski) in prvi gelato oziroma sorbet. Ko sva se zvečer vrnila do stanovanja, pa sva odkrila še odlično restavracijo na prostem, ki je, ko sva odhajala na raziskovanje mesta, še ni bilo:).

Catania nama bo najbolj ostala v spominu po kaotičnem prometu, velikih trgih, dobri hrani in kazni za parkiranje, ki sva jo prejela naslednje jutro za dobro jutro:).

Prenočišče: La Discesa di San Camillo, 77 EUR/noč za dve osebi

Namig za parking: Piazza paolo borsellino
Namig za sladoled: Gelateria Zio Pietro dal 1964
Namig za večerjo: Al Vicolo Pizza & Vino
Namig za plažo: Aci Trezza







2. dan: Etna, Mazzaro

Drugi dan je bil rezerviran za Etno. Odločila sva se, da se povzpneva prav do vrha, da si ogledava aktivne kraterje Etne, kar je bila definitivno najbolj zahtevna, nenavadna in zanimiva izkušnja najinega roadtripa. Že pred odhodom na Sicilijo sem rezervirala Etna Summit Craters Excursion pri Volcano Sicily Experiance (kontaktirala sem jih preko mejla in bili so zelo odzivni). Zjutraj sva sicer imela manjšo paniko, saj sva jih klicala, če bo vzpon na Etno izveden (ker je vremenska napoved obetala dež) in so nama rekli, da vzpon na Etno tisti dan ni možen. Ko sva že celoten dan obrnila na glavo, sva jih poklicala še enkrat, saj sva ugotovila, da jim prvič nisva omenila, da imava rezervacijo. Tokrat sva dobila pritrdilen odgovor, tako da sva morala potem zelo pohiteti, saj je iz Catanie do parkirišča ob vznožju gondole na Etni (na 2000 m nadmorske višine) dobra uro vožnje (uspelo nama je priti do minute točno:)). Takoj, ko sva stopila iz avta, sva vedela, da ne bi škodilo, če bi s sabo vzela še kakšno toplo oblačilo več (vetrovko, rokavice, kapo), saj je že na parkirišču močno pihalo. Po registraciji sva od vodiča dobila pohodne čevlje (niso bili ne vem kaj:)), palice in čelado in se ob 10. uri zjutraj, skupaj še z osmimi pohodniki, odpravili na gondolo. Plan vzpona je bil sledeč: z gondolo (ki stane 30 EUR na osebo) se povzpeti na 2500 m nadmorske višine, nato nadaljevati z avtobusom (20 EUR na osebo) do višine 2900 m, potem pa še 400 m peš do kraterjev. Meni se plan vzpona ni zdel tako zelo zahteven, poleg tega pa na spletni strani piše, da je pohod primeren za vse s srednjo fizično pripravljenostjo. Vendar pa je tisti dan močno pihalo, tako da gondola ni vozila (že do 2500 m smo se peljali z avtobusi), naš vodič Massimo pa nam je povedal, da morda do vrha ne bomo prišli in da se bomo v primeru, da bo veter premočen, obrnili in šli v dolino (zaradi nevarnosti padanja kamenja). Skratka, tistih 400 m vzpona bi bilo verjetno napornih v vsakem primeru, ko pa še močno piha, je oblačno in hladno, pa je vzpon precej težji. Ampak nam je uspelo priti do vrha (meni s pomočjo Petra:)), kjer je bil pogled res osupljiv -  na vrhu je sijalo sonce, iz kraterja se je vil gost dim (tako da v krater sploh videli nismo), pod sabo pa smo videli Sicilijo. Na vrhu (na višini 3300 m) se nismo dolgo zadržali. Pot navzdol je bila veliko lažja in zabavnejša, saj smo se navzdol "drsali" po melišču. Sledilo je kosilo (sendviči:)) v enem izmed neaktivnih kraterjev, nato pa spust do mesta izbruhov vulkana leta 2001 (na okoli 2900 m), ob toku lave do predora, ki ga je izdolbla vroča lava, nato pa ob več postankih v dolini Bove prišli do gondole, ki nas je popeljala v dolino, kamor smo prišli okoli pol šestih. Čakala naju je še enourna vožnja do butičnega hotela Taormina Garden Hotel v Mazzaru. Hotel je bil super, majhen, prijeten, s svojim parkiriščem, prijaznim osebjem, tri minute oddaljen od plaže (sem bi se zagotovo še kdaj vrnila). Tako sva za sončni zahod že plavala v morju, kar nama je po sedmih ure hoje še kako prijalo. Zvečer sva šla še na večerjo v eno od restavracij ob obali (edini obrok, ki me ni navdušil). Malo nama je žal, da na večerjo nisva šla z gondolo v Taormino, kjer je veliko restavracij, poleg tega pa naj bi bila Taormina ponoči še lepša kot podnevi. 

Prenočišče: Taormina Garden Hotel, 84 EUR/noč za dve osebi












3. dan: Isola Bella, Taormina, Gole dell' Alcantara, Savoca, Milazzo

Tretji dan je bil eden mojih najljubših dni na Siciliji, predvsem zaradi pestrosti dneva. Dan sva začela na plaži, saj se v Mazzaru nahaja plaža Isola Bella, ki z otočkom, ki se nahaja ob plaži, velja za eno najbolj očarljivih plaž v tem delu Sicilije. Ker je bila plaža od najinega hotela oddaljena le 15 minut hoje, sva se tja odpravila zjutraj, preden sva se odjavila iz hotela. Tam sva pojedla zajtrk, ki sva ga kupila na poti do plaže, se sprehodila do otočka in zaplavala v morju. Po odjavi iz hotela sva avto pustila na parkirišču ob gondoli v Mazzaru (cena parkiranja je znašala 10 EUR za štiri ure, kar je precej ceneje kot cena parkiranja v Taormini, ki znaša 16 EUR na uro) in se z gondolo (cena povratne vstopnice je bila 6 EUR na osebo) povzpela do Taormine, ki leži na 250 m nadmorske višine. Midva sva se sprehodila po osrednji ulici Corso Umberto do mestnih vrat ter po parku Duca di Cesaro in si ogledala grško rimski amfiteater, ki se ga, če ne drugega zaradi čudovitega razgleda, res splača obiskati (vstopnina je 10 EUR na osebo). Po kosilu sva se z gondolo vrnila nazaj v dolino in nadaljevala pot proti soteski Alcantara, ki je od Mazzara oddaljena dobre pol ure vožnje. Avto sva parkirala na brezplačnem parkirišču botaničnega in geološkega parka in se odpravila proti parku. Ko je Peter po spletu raziskoval, ali je parkirišče res brezplačno (malo sva bila paranoična:)), je naletel na podatek, da do soteske vodita dva vhoda - preko botaničnega parka, kjer je cena vstopa 8 EUR in preko javnega vhoda, kjer je cena vstopa 1,5 EUR. Javni vhod se nahaja približno 150 m naprej od parkirišča, tako da se le sprehodite do njega (greste nazaj na cesto, zavijete levo v hrib), plačate vstopnino in se po stopnicah spustite do soteske. Meni je bila soteska zelo všeč - ko vstopiš v sotesko, vidiš le še visoke, ravne črne stene lave, skozi katero si je reka skozi tisočletja utrla pot, pod sabo pa čisto (in hladno) vodo. V Alcantari sva se tako ohladila, nato pa nadaljevala pot proti Savoci, romantični vasici, kjer so snemali kultnega Botra. V Savoco sva (ker sva se nekajkrat izgubila:)) prispela ravno po sončnem zahodu in se napotila do znanega bara Bar Vitelli, ki je še vedno takšen, kot je bil v Botru. Ker pa je bil bar ravno poln poročnih svatov ene izmed porok, ki so se tisti dan odvijale v vasici (naštela sva vsaj tri), naju v bar niso spustili (in to je bil glavni razlog, zakaj sva prišla v Savoco:)). Sva se pa potem sprehodila po vasici, ki je res lepa (nič čudnega, da je tako priljubljena poročna destinacija). Ko sva prišla nazaj do bara, pa poročnih svatov ni bilo več in tako sva si lahko ogledala tudi bar. Čakala naju je še dobra ura vožnje do Milazza, kjer sva prenočila. Rezervirano sva imela sobo v B&B L'Alberghetto, kjer pa nisva prenočila. Ko sva prišla do B&B-ja, nama je namreč lastnik s simpatičnim italijanskim naglasom rekel: "There was a problem with your room, you will be staying at my friends' place". Tako sva pristala v stanovanju z ogromno kuhinjo in teraso, tik ob katedrali.  Z lastnico (ki ne govori angleško) sva se dogovorila, da tam prenočiva dve noči (za naslednji dan namreč nisva imela rezerviranega prenočišča, ker se doma nisva mogla odločiti, po kateri strani otoka bova potovala na jug).

Prenočišče: B&B Al Duomo Milazzo, 70 EUR/noč za dve osebi

Namig za parking: postajališče za gondolo, Mazzaro
Namig za sladoled: Gelatomania, Taormina (odlična kavna granita)
Namig za (brezglutensko) kosilo: La Cucina Di Riccobono, Taormina (cenovno ugodno in okusno, večino jedi pripravijo v brezglutenski obliki; midva sva se odločila za testenine)



4. dan: Eolski otoki (Lipari in Vulcano), Milazzo

Četrti dan je bil v primerjavi z ostalimi dnevi bolj ležeren, saj sva se odločila za ogled Eolskih otokov Lipari in Vulcano s turistično ladjo (pri prevozniku Tarnav, ki jo je svetoval nesojeni gostitelj:). Cena je bila 84 EUR za dve osebi, če bi vozovnici kupila na spletu, bi dobila še 20 odstoten popust). Po dobri uri  in pol vožnje smo prispeli na otok Lipari, ki je največji izmed sedmih Eolskih otokov. V mestu Lipari smo imeli dvo in pol urni postanek za raziskovanje mesteca. Midva sva se povzpela do obzidja na vrhu mesta (Citadel), kjer je mogoče videti vplive različnih civilizacij - od izkopanin iz časa antičnih Grkov in Rimljanov, do španskih utrdb, zgrajenih za zaščito mesta pred piratskimi napadi, več (zapuščenih) cerkva, nekdanjo škofovsko palačo (ki je sedaj del muzeja) ter katedralo, iz obzidja pa je lep razgled na pristanišče in na mesto. Nato sva se odpravila nazaj na glavno ulico, se ustavila za hitro kosilo in odšla nazaj do pristanišča. Z ladjo smo po približno desetih minutah vožnje prispeli do naše druge (in zadnje) postojanke dneva -  do otoka Vulcano, kjer smo imeli triurni postanek. Takoj ko stopiš v pristanišče, te zajame vonj po gnilih jajcih, po katerem je ta vulkanski otok najbolj znan. Vonj je posledica žvepla, ki se vali iz skal (iz fumarol). Turisti se ponavadi odpravijo ali do kraterja, iz katerega se vije rumeno bel dim in od koder je lep razgled v dolino, ali pa do kopališča z žvepleno blatno kopeljo tik za pristaniščem, ki naj bi imela zdravilne učinke. Midva sva se odločila, da greva na plažo. Že sva se hotela namestiti na plaži tik za blatno kopeljo, pa naju je vonj preveč motil, zato sva šla raziskovat dalje. Po nekaj minutah hoje sva prišla do čudovite plaže s črno mivko Spiaggia Sabbie Nere (na drugi strani otoka), kjer (in to je bilo najpomembnejše) ni smrdelo po gnilih jajcih. Tako sva popoldne preživela na plaži, kar je bilo res prijetno. Sledila je enourna vožnja nazaj v Milazzo, kamor smo prispeli okoli pol šeste ure popoldne. Zvečer sva se odpravila na sprehod po mestu, na sladoled in večerjo (glej namige spodaj).

Namig za parking: Via Umberto I, Milazzo (v času najinega obiska Milazza je bilo parkiranje na ulici brezplačno)
Namig za sladoled: Siké gelato, Milazzo (veliko opcij - brez glutena / brez laktoze / brez sladkorja, brezglutenski kornet ...)
Namig za večerjo:  La Chinta, Milazzo (imajo res odlične brezglutenske pice)









5. dan: Cefalu, Enna, Ragusa Ibla

Peti dan je bil dan za selitev na jugovzhod Sicilije. Ko sva doma planirala pot, sva imela dve možnosti - da greva do Raguse Ible, kjer sva peti dan prenočila, po celini ali pa nazaj po poti, po kateri sva prišla. Slednja pot je bila krajša in manj naporna, je pa bila tudi manj zanimiva, saj sva se v mestih, ki sva jih želela obiskati, že ustavila na poti v Milazzo. Celinska pot naju je bolj mikala, predvsem zato, ker sva se želela ustaviti v Cefaluju, Enni in Caltagironu, vendar sva se odločila, da odločitev sprejmeva, ko bova že na Siciliji, ko bova videla, kaj nama bolj ustreza. Ker Petru daljša vožnja ni bila problem, sva se odločila, da greva iz Milazza v Cefalu, se tam ustaviva za sprehod po mestu, kavico in kopanje, in potem iz Cefaluja nadaljujeva proti Ragusi. Cefalu, ki se nahaja 70 km stran od Palerma, je eden izmed najbolj obiskanih mest na Siciliji. Morda zaradi bližine Palerma, ali pa zaradi posebnega čara, ki ga ima to ribiško mestece. Poseben čar mestu namreč dajejo peščena plaža v centru mesta s pogledom na slikovite hiške na rtu, hrib La Rocca, ki se vzpenja ned mestom z ostanki gradu, čudovita normanska katedrala... Midva sva planirala le hiter postanek v Cefaluju, ko pa sva bila tam, sva se (malo nespametno:)) odločila, da se povzpneva na La Rocco - v sandalih in v največjem soncu:). Do vrha La Rocce, kjer so ruševine normanskega gradu, sva potrebovala dobre pol ure hoje. Na vrhu (in na poti) te pričaka lep panoramski razgled na Cefalu in okolico. V jasnem vremenu naj bi se videlo tudi Eolske otoke. Na poti nazaj sva zavila še do templja boginji Diani, Tempio di Diana, ki naj bi bil zgrajen med 9. in 4. stoletjem pred našim štetjem in je še vedno dobro ohranjen. Ker se nama je že mudilo naprej, sva se na hitro sprehodila še do mogočne katedrale, ki so jo zgradili Normani v 12. stoletju in do srednjeveške pralnice Lavatoio Medievale ter nadaljevala sprehod po ulicah do plaže, kjer sva zaplavala v morju, nato pa se odpravila nazaj v avto, saj naju je čakala še kar dolga pot do končnega cilja. Prva ura vožnje je bila - razgibana. Vozila sva se namreč po ozkih lokalnih cestah, ki so precej dotrajane, stran od civilizacije (na poti sva šla mimo enega mesta, avtov skorajda nisva srečala) in naredila kar nekaj višinske razlike, saj je tudi pokrajina zelo razgibana. Mi je bila pa pot lepa, saj imaš pogled na okoliške hribe in doline, na notranjost Sicilije. Nato sva se priključila na hitro cesto v dolini, ki je prav tako sredi ničesar - vse kar vidiš, so travniki in polja. Če boste torej potovali od severa proti jugu po celini, vam svetujem, da si avto napolnite z gorivom, saj bencinske črpalke dolgo ne boste srečali:). Po dobrih dveh urah vožnje sva prispela do Enne, najvišje deželne prestolnice v Italiji (na višini 931 m), ki ji pravijo tudi "belvedere di Sicilia" (lep razgled). Sprehodila sva se po mestu do gradu, šla na razgledni stolp, kjer je razgled res fantastičen (brezplačen vstop), se ustavila še za pijačo in (brezglutenski) prigrizek oziroma sladico v Baru dell Angolo in se že v mraku odpravila na pot. V načrtu je bil še ogled mesta Caltagirone, vendar sva ga zaradi pozne ure morala preskočiti. Na poti se nahaja tudi Villa Romana del Casale, vila iz časa Rimljanov z odlično ohranjenimi mozaiki, ki bi si jo, če bi imela več časa, ravno tako ogledala. V Raguso oz. Ragusa Iblo, stari (spodnji) del mesta, sva prispela okoli 10. ure zvečer. Ker mesto zvečer zgleda res magično (predvsem, če ga gledaš iz Raguse) sva odšla še na nočni sprehod, ki je vključeval predvsem veliko stopnic:). Tako sva si zvečer ogledala že vse večje znamenitosti - baročno katedralo, ki se je nahajala tik nad najinim apartmajem (res lep, pravkar obnovljen, na odlični lokaciji, po ugodni ceni, s prijetnim gostiteljem), park Giardino Ibleo, trg Piazza della Repubblica ter po stopnicah navzgor do cerkve Chiesa di Santa Lucia, kjer je najlepši razgled na Raguso Ibla. Presenetilo me je, ker je bilo mesto zelo mirno in prazno, turistov pa skorajda ni bilo. Naju je mesto zelo navdušilo, verjetno najbolj od vseh mest na Siciliji.

Prenočišče: Specula Domus - Ibla, 49 EUR/noč za dve osebi

Namig za parking: Villino Arezzo, Ragusa Ibla
Namig za sladoled: Gelati DiVini, Ragusa Ibla












6. dan: Ragusa Ibla, Modica, Marina di Modica, Noto

Po prespanem jutru sva dopoldne preživela v Ragusi Ibli, nato pa sva se odpravila proti Modici, eni izmed štirih baročnih mest Val di Nota, ki je znana predvsem po čokoladi. Ko sva prispela, je ravno začelo deževati, zato sva se z avtom odpravila na hitro kosilo v trgovino z brezglutensko hrano Bye Spike. Nato sva napotila v center Modice, kjer sva se sprehodila po mestu in se ustavila v čokoladnici Antica Dolceria Bonajuto, najstarejši čokoladnici v Modici. Čokolada iz Modice je res nekaj posebnega, saj vsebuje le dve do tri sestavine -  kakavovo maso, trsni sladkor in začimbe (vaniljo, cimet, pomarančo, sol, ingver itd.). Narejena je po starodavnem receptu, po katerem je kakavova masa s sladkorjem segreta pri nizki temperaturi, zaradi česar se sladkor ne stopi in tako ima čokolada prepoznavno zrnasto strukturo. V čokoladnici je mogoče poskusiti različne okuse čokolade, čokoladni liker, naročiti vročo čokolado in seveda čokolado, čokoladno pivo, liker itd. tudi kupiti. Modica je sicer zanimiva, saj ni kot ostala mesta, ki imajo glavni trg s katedralo, da takoj veš, kdaj si prispel v središče mesta, ampak so cerkve in palače razpotegnjene po celotnem hribu. Tako je več priložnosti za raziskovanje ulic, stavb in mesta. Po obisku Modice sva se zapeljala do morja in sicer do peščene plaže Marina di Modica (brezplačno parkirišče ob plaži), ki je dobrih 20 minut oddaljena od Modice, po osvežitvi v morju pa sva nadaljevala pot proti Notu, največjemu, najbolj mogočnemu in najbolj turističnemu mestu Val di Nota. Tokrat sva bila nastanjena v hostlu. Imela sva svojo spalnico in kopalnico, ki pa je bila v drugem nadstropju, kar ni bilo najbolj priročno. Je pa imel hostel lep razgled, super lokacijo, prijazno gostiteljico in dober (brezglutenski) zajtrk. Gostiteljica nama je ob prihodu svetovala, kaj si splača ogledati in kam iti na tradicionalno sicilijansko večerjo. Tako sva se zvečer odpravila na sprehod po glavni ulici Corso Vittorio Emanuele ter na večerjo v Tratorio Ducezio, lokalno gostilno z lokalno hrano in lokalnimi gosti. Naročila sva "le" dve predjedi, mesno-sirni narezek in malanzane alla parmigana, da bova imela prostor še za sladico v Caffe Sicilii. Ker so bile porcije res velike, hrana pa dobra, sva morala obisk Caffe Sicilie preložiti na naslednje jutro:).

Prenočišče: Ostello della Gioventu - Il Castello, 50 EUR/noč za dve osebi

Namig za parking: Via Sergio Salicano 1 (parkiranje na ulici je bilo v času najinega bivanja brezplačno)
Namig za sladoled, gelato, sorbet, tortice itd.: Caffe Sicilia
Namig za večerjo: Trattoria Ducezio 
Namig za čokoladnico v Modici: Antica Dolceria Bonajuto (imajo tudi spletno trgovino)



7. dan: Noto, Fontane Bianche, Sirakuze


Prenočišče: Casa Corso Umberto I, 59 EUR/noč za dve osebi

Namig za parking: ulica Corso Umberto I (parkiranje je bilo v času najinega obiska brezplačno)
Namig za sladoled ali kakšno drugo (brezglutensko) sladico: Gran Caffè del Duomo (kavarna z najlepšim razgledom; imajo tudi brezglutensko hrano)
Namig za (brezglutensko) večerjo: L'Osteria da Seby (odlična hrana)













8. dan: Sirakuze, Catania

Ker sva imela let šele v večernih urah, sva lahko dopoldne izkoristila še za ogled arheološkega parka Neapolis. V parku je mogoče med drugim videti ostanke rimskega amfiteatra, kjer so potekale gladiatorske igre ter odlično ohranjen grški teater, ki je eden največjih teatrov, ki so jih zgradili antični Grki. V bližini gledališča se nahaja več kamnolomov, od katerih je najbolj znan Dionizovo uho, votlina z odlično akustiko, ki po svoji obliki spominja na uho. Midva sva za ogled parka (cena vstopnice je 10 EUR na osebo) potrebovala približno dve uri, nato pa sva se vrnila nazaj na otok Ortigia (dobre pol ure hoje) za kosilo (jedla sva v restavraciji L'Osteria de Seby, kjer je bila hrana res odlična), kavico in brezglutenske sladice na trgu Piazza Duomo,  nakup spominkov in še zadnji sprehod po mestu. Popoldne sva se vrnila nazaj v Catanio, saj sva mislila zadnje ure pred letom preživeti na plaži Playa, ki se nahaja ob letališču. Na žalost je na poti v Catanio začelo deževati, tako da sva potem na let počakala v eni od restavracij ob plaži.










*Ta objava ni sponzorirana.

Skozi leto posadimo veliko zelenjave, ki je v rabi vsak dan in skrbi za našo sitost, vrtnarjenje pa poskrbi za naš notranji mir. Priporočam vsakemu, da se malo umaže z zemljo, uživa v opazovanju rasti ter v sladkanju s plodovi (: Za nas je zelo pomembno, da uživamo lastno pridelano zelenjavo skozi celo leto, zato je potrebno posaditi veliko zelenjave in pripraviti obilno ozimnico. Letos nam je toča žal uničila večino pridelka. Bili smo zelo presenečeni, kako se je skoraj celoten vrt v nekaj tednih obnovil, saj  je škoda izgledala nepopravljiva. Znova nas je narava podprla in nam podarila dobrote. Repo in vse kar se ni obraslo smo ponovno posadili, zato so ti plodovi malo manjši, vendar zaradi tega nič manj okusni.

Hmm, štrudelj. Sladica, ki spominja na dom. Na mamo ali babico, ki ga zna pripraviti najbolje. Najboljši je še topel, direktno iz pečice, ko kuhinja še diši po peki štrudlja. 

Sama štrudlja kar nekaj let nisem jedla, saj se vlečenega testa z brezglutensko moko ne da pripraviti. V zadnjem času je mami štrudelj nekajkrat pripravila s kupljenim brezglutenskim listnatim testom, ki ga je mogoče dobiti v bolje založenih trgovinah, vendar ni bil takšen kot tisti pravi domač štrudelj. Pred kratkim pa je testo pripravila kar sama in rezultat je res odličen. Tako zelo, da je njen recept res potrebno deliti:).  

1. Najprej pripravimo testo:

Pripravimo moko. Jajce razžvrkljamo, ga posolimo in zlijemo v moko. Prilijemo olje in zmes dobro premešamo. Nato dodamo mlačno vodo in testo gnetemo 5-10 minut. Če je zmes preveč tekoča, dodamo še moke (tako, da lahko testo gnetemo z rokami).  

Testo oblikujemo v hlebček, ga nepredušno zapremo v posodo in pustimo stati eno uro.

2. V vmesnem času pripravimo nadev:

Olupimo jabolka in jih naribamo. 

Pripravimo skutni nadev: če je skuta hladna, jo rahlo segrejemo (le toliko, da je mlačna), da ji lažje vmešamo ostale sestavine. Dodamo vanilijev sladkor, kislo smetano in razžvrkljano jajce.

3. Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija in pripravimo pekač.

4. Nato začnemo s sestavljanjem:

Hlebček testa razpolovimo na dva enaka dela. Razpolovimo tudi skutni nadev in naribana jabolka.

Na delovno površino položimo peki papir (ki naj bo večji od velikosti pekača), ga naoljimo in naj položimo hlebček testa. Na testo položimo še en kos peki papirja in testo razvaljamo (v dolžini pekača) tako, da je karseda tanek (s peki papirjem si pomagamo, da se nam testo ne lepi na roke oziroma na valjar).

Razvaljano testo premažemo s polovico skutnega nadeva, posujemo z naribanimi jabolki, cimetom in sladkorjem, tako da so nadev, cimet in sladkor razporejeni po celotnem testu (tudi po robovih). 

Nato s pomočjo peki papirja zavijemo štrudelj in ga damo skupaj s peki papirjem v pekač.

Postopek ponovimo za drugo polovico testa, tako da dobimo dva štruklja.

5. Pekač postavimo v pečico in štrudelj pečemo eno uro.

6. Ko je štrudelj pečen, ga vzamemo iz pečice in pustimo, da se štrudelj nekoliko ohladi. Lahko ga postrežemo še toplega ali pa hladnega (lahko ga posujemo še s sladkorjem v prahu).

Veliko užitkov pri peki in sladkanju,

Z nakupom obšivalnega stroja sem ponovno obudila svojo strast do šivanja. K temu je veliko pripomogel naš nov družinski član, ki je postal pravi mali model za moje šiviljske kreacije. Ker lahko otrok naenkrat nosi le en par hlač, sem s šivanjem le teh malo prenehala in se lotila izdelovanja igračke za male in velike žabe. Ker se z novim obšivalnim strojem še spoznavam, morem priznati, da sem se z izdelavo žabice pošteno namatrala, da sem prišla do takšnega izdelka, kot sem želela. No, tretja žabica je počasi podobna žabici v mojih mislih (: Kroj sem našla tej spletni strani in imela srečo, da sem do njega dostopala zastonj. Eden izmed razlogov, da mi žabica ni takoj uspela je bil tudi ta, da je bilo v originalnih navodilih uporabljeno drugo "blago" in da je bila igrača manj napolnjena s polnilom. Izdelavo igrače sem prilagodila svojim materialom ter dodala rutico, za pomoč pri izdelavi po korakih pa naj ti služijo slike, ki so dodane originalnim navodilom.

Kot vsako leto tudi letošnje ni nič drugačno in kot bi mignil je nastopil preljubi december. Zanj je značilno da je zavit v tople nogavice, srečevanja z ljubimi osebami, lučke in darila. V družinskem krogu smo se dogovorili, da bo darila nosil Miklavž, saj je tak naš, avtohton mož (članek na to temo si lahko preberete tukaj). V svoji šiviljski vnemi sem želela vsakemu izdelati nekaj uporabnega in hkrati doma narejenega (no, sedaj vrjetno že veste, da pri obdarovanju vedno stremim k tem lastnostim). Kmalu sem prišla do res super uporabnih in dokaj preprostih idej, katere so navdušile tako mene, kot tudi tiste, ki so jih prejeli v dar. Darila so se med posamezniki malo razlikovala, "embalaža" pa je bila pri večini ista.

Osnova je bila nakupovana vrečka iz blaga v kateri so se skrivala razna mini darilca. Vrečko sem naredila po navodilih v videu, uporabila pa sem bombažno blago. Največ časa mi je vzelo izdelovanje aplikacij (navodila za izdelavo si lahko pogledaš v tem videu), samo sestavljanje vrečke pa je bilo dokaj hitro. Vsi so prav rako dobili tri vrečke iz starih zaves (navodila za izdelavo) , ki so bile v treh različnih velikostih (za uporabo pri nakupu različnih vrst in količin sadja ali zelenjave), znotraj vsake pa se je skrivala neka malenkost. Vsebino vrečk sva napolnila z kavo, črno čokolado, mandarinami, ajdovo moko, medom, nogavicami, vstopnicami za koncert, darilnim bonom za obisk toplic ali kina... Seveda vsakomur različno glede na interese.

Mala čebelica Mia je dobila pravi mali nahrbtnik (navodila za izdelavo) v katerem so se prav tako skrivale mandarine, doma zašite hlače z božičnimi vzorci in kuhinjski pripomočki za njeno mini kuhinjo.

Vem, da je odločitev kdaj in koliko obdarovanj bo znotraj posamezne družine pri vsaki družini drugačna zato upam, da vam bodo moje ideje v korist pri izdelavi lastnih daril za Božička ali Dedka Mraza.

Seveda pa se ne pozabimo v zaključku leta umiriti, globoko zadihati in se uzreti kaj vse se nam je v tem letu pripetilo in pripomoglo k naši rasti. Najlepša darila, ki jih lahko ljubim osebam podarimo so še vedno druženje, toplina in ljubezen.

Veliko ustvarjalne žilice vam želim.

Jabolčno pito sem v zadnjih treh tednih pekla kar trikrat. In sicer iz dveh razlogov: ker mi v prvem poskusu ni bila všeč krema, v drugem pa testo; in ker nikoli ni bilo dovolj svetlobe za fotografiranje (tudi v zadnjem poskusu ne :)). 

Tako je nastala odlična brezglutenska pita s testom iz masla, brezglutenske moke in kisle smetane (skrivna sestavina 1 :)), napolnjena s sočno jabolčno čežano, rahlo vanilijevo kremo iz vanilijevega pudinga, smetane in bele čokolade (skrivna sestavina 2 :)) in hrustljavimi, rahlo pokuhanimi krhlji jabolk, ki imajo tudi dekorativen namen. 

Leto je spet naokoli in tudi letos smo se lotili izdelave lastnih voščilnic. Eva je našla čudovito idejo, jaz pa sem izdelke za voščilnice skvačkala. Ideja je zelo preprosta in praznična. Idejo za izdelavo sva našli tukaj, od treh idej pa sem se odločila izdelati le adventni venček, saj je bil narejen najhitreje in je njegova izdelava primerna tudi za tiste, ki se s kvačkanjem srečujete prvič. Najprej sem po navodilih izdelala adventni venček, vendar sem našla način, ki mi je bolj ustrezal in še pospešil izdelavo, saj smo letos poslali kar veliko voščilnic. No, če sem čisto iskrena, smo jih odposlali šele danes, saj nas je, tako kot ponavadi, čas znova prehitel. (:


Za izdelavo voščilnic z adventnim venčkom potrebuješ:

Navodila za izdelavo adventnega venčka in voščinice:

Z vami pa delimo še video, v katerem smo z malim pomočnikom skupaj postavljali smrečico. Naše zgoraj zapisano voščilo pa gre tudi vam, našim bralcem. 

Naj vam bo pri srcu toplo. <3 

Jagodna torta z brezglutenskim biskvitom, aromatičnim jagodnim želejem, jagodno in vanilijevo kremo je lahka, sočna, nežna - božanska. 

Priprava torte ni zapletena, je pa pomembno, da se peke lotimo dovolj zgodaj, predvsem zato, ker je potrebnega kar nekaj časa, da se biskviti, žele in kreme dodobra ohladijo. Najbolje je, da se peke lotimo dan prej, da pripravimo biskvit, jagodni žele, jagodno kremo ter skuhamo vanilijev puding, naslednji dan pa dokončamo vanilijevo kremo ter torto zložimo skupaj in jo dekoriramo. Če imamo v zamrzovalniku dovolj prostora, pa lahko torto pripravimo tudi v enem popoldnevu :).     

Idejo za torto sem našla na blogu Povest o dobrih jedeh, pri čemer sem recept nekoliko prilagodila (biskvit je enak kot pri Mangovi torti z jagodami in rožmarinom, vanilijeva krema pa kot pri Jabolčni piti z vanilijevo kremo).

Priprava hibiskus čaja:
1. Vodo zavremo in z njo prelijemo hibiskusove cvetove.
2. Pustimo pokrito stati najmanj pol ure.

Priprava vanilijevega pudinga: 
1. V posodo zlijemo mleko in mu dodamo sladkor. Nekaj žlic hladnega mleka odvzamemo, zlijemo v manjšo posodo in primešamo vanilijev prašek (dobro premešamo, da ni grudic).
2. Posodo z mlekom in sladkorjem pristavimo na štedilnik. Ko mleko zavre, ga odstavimo iz ognja in mu primešamo vanilijevo zmes. Posodo ponovno postavimo na zmeren ogenj in z električnim mešalnikom mešamo približno 3 minute, da se puding zgosti.
3. Pudingu dodamo koščke čokolade in dobro premešamo.
4. Nato puding prelijemo v drugo posodo, ga tesno prekrijemo s folijo za živila (z namenom, da se na pudingu ne naredi skorjica) in ga ohladimo (lahko ga postavimo kar v zamrzovalnik, da se je hitreje ohladil).

Priprava biskvita (dveh plasti):

1. Pečico vključimo na 200 stopinj Celzija. Pripravimo dva pekača, ki ju obložimo s peki papirjem in dva obroča za torto, ki ju premažemo z maslom.

2. Stehtamo in pripravimo vse sestavine.

3. Ločimo beljake in rumenjake. Beljake z električnim mešalnikom rahlo premešamo, toliko da nastanejo mehurčki, nato primešamo kokosov sladkor. Stepamo, da dobimo čvrst sneg.

4. Snegu narahlo primešamo rumenjake.

5. Moki primešamo mandljevo moko in mešanico nato narahlo umešamo v maso. Najbolje je, da uporabimo sito, da se v masi ne pojavijo kepice.

6. Maso razdelimo na dva dela in jo namažemo v obroča za torto.

7. Pekača damo v pečico (vsakega posebej, enega za drugim) in biskvita pečemo 7 - 10 minut (do zlato rumene barve).

8. Ko sta biskvita pečena, odstranimo obroča in ju damo hladiti.

1. Hibiskusov čaj precedimo in cvetove karseda dobro ožamemo (najbolje je, če ga precedimo skozi gosto gazo). Čaju dodamo toliko vode, da dobimo prvotno količino. 

2. Pripravimo jagodni pire: zamrznjene (ali sveže) jagode damo v blender ali jih spasiramo, da dobimo jagodni pire.
3. Liste želatine namočimo v hladni vodi (približno 5 minut).

4. Sveže jagode operemo in jih narežemo na majhne koščke (če svežih jagod nimamo, lahko ta del preskočimo).
5. Sladkor in gustin zmešamo skupaj.

6. V posodo zlijemo hibiskusov čaj in jagodni pire, dobro premešamo, nato pa jima primešamo še sladkor z gustinom.
7. Posodo postavimo na ogenj. Preden zavre, posodo odstavimo in primešamo namočene liste želatine (ki jih pred tem dobro ožamemo). Na zmernem ognju kuhamo še eno minuto, da se zmes nekoliko zgosti.

8. Pireju dodamo še koščke jagod in dobro premešamo.

9. Spodnjo plast biskvita namestimo na podstavek za torto. Okoli biskvita tesno namestimo obroč in na biskvit zlijemo jagodni pire.

5. Biskvit z jagodnim pirejem postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik, da se želatina strdi.

Priprava jagodne kreme:
1. Zamrznjene (ali sveže) jagode damo v blender ali jih spasiramo, da dobimo jagodni pire.
2. Liste želatine namočimo v hladni vodi (približno 5 minut).
3. Belo čokolado nasekljamo na majhne koščke.
4. V posodo zlijemo jagodni pire in posodo postavimo na ogenj. Preden zavre, posodo odstavimo in primešamo namočene liste želatine (ki jih pred tem dobro ožamemo) in nasekljano čokolado. Dobro premešamo, da se čokolada raztopi.
5. Primešamo še sladko smetano in vse skupaj dobro premešamo še s paličnim mešalnikom.
6. Kremo pokrijemo s folijo za živila (tik ob kremi) in jo postavimo v hladilnik vsaj za nekaj ur (najbolje kar čez noč).
7. Ko je krema dodobra ohlajena, jo z v vrečko za dekoriranje (okrogel nastavek) nanesemo na jagodni žele ter jo s paletnim nožem pogladimo.
8. Torto postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik, da se krema strdi.

Priprava vanilijeve kreme: 
1. Liste želatine namočimo v hladni vodi (približno 5 minut).
2. Stepemo sladko smetano.
3. Ohlajen puding z električnim mešalnikom premešamo. Če se pojavijo grudice, ga dobro premešamo s paličnim mešalnikom, da se znebimo grudic.
4. Puding vmešamo v sladko smetano, postopoma, da dobimo rahlo kremo.
5. Odvzamemo nekaj žlic kreme in ji primešamo ožete liste želatine. Želatino postavimo v mikrovalovno pečico za 20-30 sekund, da se želatina raztopi. Želatino dodamo kremi in dobro premešamo, da se razporedi po celotni kremi.

Sestavljanje torte: 
1. Na ohlajeno jagodno kremo postavimo zgornji biskvit in ga navlažimo. Jaz sem ga navlažila kar z nekaj žlicami toplega mleka.
2. Previdno odstranimo obroč in ga raztegnemo, da je med torto in obročem na vse strani torte 1 cm prostora (premer obroča povečamo za 2 cm).
3. Vanilijevo kremo prelijemo v dresirno vrečko z okroglim nastavkom.
4. Prazen prostor med obročem in torto napolnimo z vanilijevo kremo. Preostanek kreme nanesemo na zgornji biskvit (približno 1 cm visoko). Kreme vam bo morda nekaj ostalo, ali pa je bo premalo. V tem primeru obroč malo bolj stisnemo, da se krema prerazporedi in pokrije zgornji biskvit.
5. Torto postavimo v hladilnik ali zamrzovalnik, da se krema dobro ohladi.
6. Nato kremo okradimo. Jaz sem uporabila sivkine vejice, brusnice, maline, jagode, cimetove palčke, janeževe zvezdice, volčje jabolko in sladkor v prahu.
7. Do postrežbe hranimo v hladilniku.

Glavna jed ni popolna brez zelenjavne priloge. In zadnje mesece je moja zelenjavna priloga več ali manj enaka - na trakove narezana zelenjava, ki jo potopim za nekaj minut v vrelo vodo, jo ohladim, začinim, dodam svežo baziliko (ali pesto), paradižnik, mocarelo in olivno olje. Prvič sem tako pripravljeno zelenjavo jedla skupaj s testeninami, kot hladno testeninsko solato. Ker pa mi je bila zelenjava najboljši del solate, sem jo začela pripravljati brez testenin. Ponavadi uporabim bučke, korenje, sladek krompir, grah, lahko tudi cvetačo, brokoli - zelenjavo, ki jo imam trenutno v hladilniku. Tako pripravljena (blanširana) zelenjava je še hrustljava, polna okusa in svežine. Ne le da je nadvse okusna in da jo imajo vsi radi, zaradi kratkega časa kuhanja je tudi pripravljena hitro. Odlična priloga za na praznično mizo ali za na piknik, ki je lahko vsakič nekoliko drugačna.  

1. V veliko posodo nalijemo vodo, ki jo osolimo. Posodo postavimo na štedilnik, da voda zavre.

2. V vmesnem času pripravimo zelenjavo: bučke, korenje in sladek krompir narežemo na 5 cm dolge, 0.5 cm široke trakove (če uporabimo brokoli/cvetačo ju razdelimo na posamezne cvetke).

3. Ko voda zavre, v vodo najprej stresemo korenje, kuhamo približno 2 minuti, dodamo sladek krompir in grah, kuhamo približno tri minute (sladek krompir in korenje morata biti še hrustljava, vendar ne več surova), nato dodamo še bučke (brokoli, cvetačo) in kuhamo še 2 minuti (da so bučke mehke, vendar še vedno hrustljave).

4. Zelenjavo ohladimo z vodo, da se kuhanje ustavi. Če imamo večjo količino zelenjave, je najbolje, da si predhodno pripravimo led, s katerim ohladimo vodo. Če imamo manjšo količino, pa jo lahko ohladimo pod hladno vodo. 

5. Mocarelo in paradižnik narežemo na majhne kocke.

6. Ohlajeno zelenjavo damo v posodo. Dodamo ji sol (po okusu), olivno olje, svežo baziliko (ali pesto po okusu), paradižnik in mocarelo ter dobro premešamo. 

7. Solato do postrežbe hranimo v hladilniku.

Mangova torta z jagodami je lahka, poletna sladica, ki te osveži, ko je zunaj vroče. Okusna torta z jagodnim želejem in mangovo kremo ne vsebuje glutena in mlečnih izdelkov, zato je primerna za vse, ki se izogibajo glutenu in laktozi. Kljub temu, da ne vsebuje smetane, navadne moke in navadnega sladkorja, v okusu torte tega ni čutiti. Namesto navadnega sladkorja v torti uporabimo kokosov sladkor, namesto smetane pa kokosovo mleko, ki ga stepemo v smetano. Edina sestavina, s katero sem se pregrešila, je bela čokolada, saj sem uporabila kar navadno. Sama z belo čokolado namreč nimam težav, če pa se želite popolnoma izogniti mleku, lahko kupite belo čokolado brez mleka ali pa belo čokolado nadomestite s kokosovim mlekom in želatino. Prav tako lahko pripravite torto z navadnimi sestavinami - brezglutensko moko v receptu zamenjajte za navadno moko, kokosov sladkor za navaden sladkor in kokosovo mleko za smetano za stepanje. Recept je prirejen po receptu za mangovo torto z jagodami in rožmarinom iz knjige Torte in tortice avtorice Alenke Kodele.

- 4 jajca

- 70 g kokosovega sladkorja (ali navadnega sladkorja)

- 100 g brezglutenske moke, npr. Schär Patisserie (ali navadne moke)

- 40 g mandljeve moke

- 450 g jagod (od tega 120 g jagodnega pireja in 330 g na koščke narezanih jagod)

- 40 g kokosovega sladkorja (ali navadnega sladkorja)

- 4 liste želatine

- 420 g mangovega pireja (2 sveža manga ali zamrznjen mango ali vložen mango)

- 50 g kokosovega sladkorja (ali navadnega sladkorja)

- 3-4 rumenjake (3 večje rumenjake ali 4 manjše rumenjake)

- 225 g bele čokolade

- 7 listov želatine

- 600 ml kokosovega mleka za stepanje (najboljši za stepanje je Aroy-D) ali smetane za stepanje

- (poljubno) vejica svežega rožmarina

Za preliv iz bele čokolade potrebujemo:
- 150 g bele čokolade
- 40 ml tople vode (ali kokosovega mleka)

1. Jagode operemo. 130 g jagod damo v blender ali jih spasiramo, da dobimo jagodni pire. Jagodni pire postavimo v hladilnik.

2. 320 g jagod narežemo na majhne koščke, jim primešamo sladkor in postavimo v hladilnik za 1 uro, da se sladkor raztopi in da spustijo vodo.

1. Pečico vključimo na 200 stopinj Celzija. Pripravimo dva pekača, ki ju obložimo s peki papirjem in dva obroča za torto premera 22 cm, ki ju premažemo z maslom.
2. Stehtamo in pripravimo vse sestavine.

3. Ločimo beljake in rumenjake. Beljake z električnim mešalnikom rahlo premešamo, toliko da nastanejo mehurčki, nato primešamo kokosov sladkor. Stepamo, da dobimo čvrst sneg.

4. Snegu narahlo primešamo rumenjake.

5. Moki primešamo mandljevo moko in mešanico nato narahlo umešamo v maso. Najbolje je, da uporabimo sito, da se v masi ne pojavijo kepice. 

6. Maso razdelimo na dva dela in jo namažemo v obroča za torto. 

7. Pekača damo v pečico (vsakega posebej, enega za drugim) in biskvita pečemo 7 - 10 minut (do zlato rumene barve).

8. Ko sta biskvita pečena, odstranimo obroča in ju damo hladiti.

1. Koščke jagod in jagodni pire vzamemo iz hladilnika. Liste želatine namočimo v hladni vodi (približno 5 minut).

2. Tekočino, ki je nastala v posodi s koščki jagod, odcedimo v posodo, posodo postavimo na ogenj, da se segreje. Preden zavre, posodo odstavimo in primešamo namočene liste želatine (ki jih pred tem dobro ožamemo). Tekočino lahko segrejemo tudi v mikrovalovni pečici in ji primešamo ožete liste želatine.

3. Tekočino zlijemo v jagodni pire, dobro premešamo in pireju dodamo še koščke jagod. 

4. Spodnjo plast biskvita namestimo na podstavek za torto. Okoli biskvita tesno namestimo obroč in na biskvit zlijemo jagode.

5. Biskvit z jagodami postavimo v zamrzovalnik, da se želatina strdi.

1. Pripravimo mangov pire: če uporabimo svež mango, mango predhodno olupimo, mu odstranimo koščico in ga narežemo na koščke. Če uporabimo mango v konzervi, mu odlijemo tekočino in ga narežemo na koščke. Če uporabimo zamrznjen mango, ga predhodno postavimo iz zamrzovalnika, da se odtali in odlijemo odvečno tekočino. Mango zblendamo oziroma spasiramo v pire. 

2. Liste želatine namočimo v hladno vodo.

3. Belo čokolado stopimo nad soparo: v posodo nalijemo vodo, jo postavimo na štedilnik, da zavre. Nato ogenj ugasnemo in nad posodo postavimo posodo s koščki bele čokolade. Mešamo, da se čokolada stopi. Odstavimo iz posode s paro.

4. Mangovemu pireju primešamo kokosov sladkor in rumenjake ter z električnim mešalnikom dobro premešamo. 

5. Posodo postavimo na plin, dodamo (po želji) vejico rožmarina in na zmernem ognju kuhamo. Ves čas mešamo z električnim mešalnikom,da se krema ne prime na dno. 

6. Ko krema zavre, ogenj zmanjšamo in kremo na majhnem ognju ob stalnem mešanju kuhamo še 3 minute (da krema postane gosta). 

7. Posodo odstavimo iz ognja, jo pokrijemo in jo pustimo stati 10 minut (da rožmarin spusti aromo, če rožmarina ne uporabimo, lahko nadaljujemo na naslednji korak).

8. Odstranimo rožmarin in kremi primešamo ožete liste želatine ter stopljeno belo čokolado.

9. Počakamo, da se krema ohladi.

10. Stepemo kokosovo mleko, ki ga prej dobro ohladimo. Vsakega kokosovega mleka ni mogoče stepsti v smetano, zato priporočam, da uporabite kokosovo mleko v tetrapaku Aroy D, ki se preverjeno stepe v smetano.

11. Ko je kremo popolnoma ohlajena, vmešamo vanjo kokosovo smetano. 

12. Kremo razdelimo na dva dela. 

13. En del kreme prelijemo po jagodnem želeju in torto ponovno postavimo v zamrzovalnik, da se krema ohladi in strdi. Drugi del kreme prelijemo v dresirno vrečko z okroglim nastavkom.

14. Ko je krema na torti dovolj ohlajena, damo na torto še zgornji biskvit. Nato previdno odstranimo obroč in ga raztegnemo, da je med torto in obročem na vse strani torte 1 cm prostora (obroč razširimo na premer 24 cm). Prazen prostor napolnimo s kremo iz dresirne vrečke. Če kaj kreme ostane, jo nanesemo še na zgornji biskvit. Če je kreme premalo, obroč malo bolj stisnemo, da se krema prerazporedi in pokrije robove torte.

15. Torto postavimo v zamrzovalnik, da se krema dobro ohladi. Nato jo postavimo v hladilnik.

Priprava preliva iz bele čokolade:
1. Belo čokolado razrežemo na manjše (enakomerno velike) koščke. Damo jo v posodo, ki ji primešamo vodo.
2. V posodo nalijemo vodo, jo postavimo na štedilnik in jo segrejemo do vretja. Nato ogenj na štedilniku zmanjšamo (na 1) in postavimo nad paro posodo s čokolado in vodo. Pazimo, da se posoda s čokolado ne dotika vode.
3. Čokolado in vodo segrevamo tako dolgo, da se čokolada stopi in da dobimo gladko maso.
5. Torto prelijemo z belo čokolado. Ko se čokolada ohladi, odstranimo obroč in torto okrasimo.

* Ta objava ni sponzorirana.

Majhni otroci radi stiskajo, trgajo in gnetejo plastelin, čeprav so še premajhni, da bi iz njega kaj oblikovali. Seveda pa morajo tudi poskusiti, kakšnega okusa je. Ravno iz tega razloga je na kupljenem plastelinu označeno, da je primeren šele za otroke, ki so starejši od dveh let (ponekod celo 3+). Če plastelin naredimo sami, smo lahko brez strahu, da bi prišlo do alergične reakcije. Mi smo uporabili mešanico iz vode, olja, koruznega škroba in DM riževih kosmičev (Reisflocken). Uporabili smo tudi Wilton jedilne barve v gelu, ki jih lahko izpustimo ali pa nadomestimo z bolj naravnimi. Sledili smo temu receptu (klik), kjer je navedeno, da tako dolgo dodajamo riževe kosmiče, dokler se testo več ne lepi na roke. Ker recept vsebuje koruzni škrob, ki nase veže vlago, je bil čez nekaj ur plastelin popolnoma trd in neuporaben. Zato je najbolje, da umesimo mehko testo, ga pustimo počivati in šele nato dodamo barvo.

- 60 g koruznega škroba brez glutena

- 60 g riževih kosmičev
- 80 g hladne vode

- 3 žlice olja brez okusa
- poljubno: različne jedilne barve v gelu ali kurkuma v prahu

Postopek priprave:
Če želimo jedilne barve nadomestiti z bolj naravno različico, najprej segrejemo vodo in vmešamo žličko kurkume v prahu. Vodo pred uporabo ohladimo.

1. Zmešamo škrob in riževo kašico.
2. Dodamo hladno vodo in 2 žlici olja.
3. Testo gnetemo z rokami približno 5 minut, tako da kosmiči niso več vidni.
4. Testo naj eno uro počiva, da vpije vodo in pridobi na konsistenci.
5. Testo ponovno pregnetemo, če je preveč mokro in se lepi na prste, dodamo kosmiče in ponovno pregnetemo.
6. Testo razdelimo na več delov in v vsakega vgnetemo jedilno barvo.

Po uporabi testo navlažimo z vodo in premažemo z oljem ter zavijemo v prozorno folijo, da se ne izsuši. Najbolje, da ga hranimo v neprodušno zaprti posodi. Postavimo ga na hladno mesto, vendar ne v hladilnik. Pred ponovno uporabo ga pregledamo, ali je še enakega vonja in brez nečistoč.

Pavlova je nebeško dobra sladica, s hrustljavo in nežno zunanjostjo iz beljaka ter mehko in kremasto notranjostjo, ki se kar stopi v ustih. Poleg tega ne vsebuje glutena, zato je primerna za vse tiste, ki se mu izogibajo. 

Pripravila sem mini različico pavlove, s kremo iz mascarpone sira in smetane, okrašeno s čokolado in karameliziranimi mandlji in lešniki. Sama sem uporabila belo čokolado za kuhanje z aromo kave ter že pripravljene pražene, mlete in karamelizirane mandlje in lešnike.

Mini pavlove so super, saj jih lahko poješ z enim ugrizom, ker pa so tako majhne, krema hitro stopi beljake, ki postanejo mehki in niso več hrustljavi. Zato je najbolje, da jih napolnimo tik pred postrežbo. Beljakova gnezdeca lahko sicer pripravimo že prej, vendar jih moramo shraniti v nepredušni posodi. V nasprotnem primeru nase vežejo vlago iz zraka in postanejo mehka in lepljiva. 

- 3 beljake (90 g) sobne temperature

- 100 g sladkorja

- 2 žlički gustina

- 2 žlički limone ali kisa

- ščepec soli

- 250 g ohlajenega mascarpone sira

- 120 g ohlajene smetane za stepanje 

- 20 g sladkorja v prahu

- 1 žličko vanilijevega ekstrakta

- 120 g čokolade (sama sem uporabila Nestle Cafe čokolado, ki sem jo kupila v Leclercu) 

- 1 pest karameliziranih mandljev in lešnikov ali krokant (sama sem kupila Tablier Blanc Pralin v Leclercu)

1. Pečico vključimo na 130 stopinj Celzija, na način ventilacije. Pripravimo dva pekača, ki ju obložimo s peki papirjem.

2. Stehtamo in pripravimo vse potrebne sestavine. Rumenjake in beljake ločimo, gustin vmešamo v sladkor, pripravimo limono oziroma kis ter sol.

3. V posodo stresemo beljake, limono oziroma kis in sol. Z električnim mešalnikom začnemo mešati beljake, najprej na minimalni hitrosti, ko se začne delati pena, pa z visoko hitrostjo. Ko je beljak penast, mu začnemo dodajati sladkor, žlico po žlico.

4. Stepamo približno 5 minut, da se sladkor raztopi in da dobimo čvrst sneg.

5. Sneg lahko nanesemo na peki papir na dva načina: z žličko naredimo kupček premera 3 cm in na sredini naredimo luknjico za kremo (video prikaz: KLIK!); ali damo sneg v dresirno vrečko s poljubnim nastavkom (sama sem uporabila nastavek zaprta zvezda s premerom 8 mm) in naredimo beljakova gnezdeca premera 3 cm (video prikaz: KLIK!) ter z žličko poglobimo luknjice za kremo.

6. Beljakova gnezdeca postavimo v pečico in jih pečemo 1 uro. Beljakova gnezdeca med peko postanejo rahlo karamelne barve. Pečico ugasnemo in gnezdeca pustimo v pečici, dokler se pečica ne ohladi. Najbolje je, da beljakova gnezdeca pripravimo večer pred postrežbo, da se čez noč pečica ohladi in jih zjutraj prestavimo v posodo, ki jo zapremo s pokrovom. 

1. V posodo nalijemo vodo, jo postavimo na štedilnik in jo segrejemo do vretja. Nato ogenj na štedilniku zmanjšamo (na 1) in postavimo nad paro posodo s koščki čokolade. Pazimo, da se posoda s čokolado ne dotika vode.

2. Čokolado segrevamo dokler se ne stopi in stalno mešamo. Ko se stopi, jo odstranimo s pare.

3. Čokolado nekoliko ohladimo, nato pa jo damo v dresirno vrečko, ki ji odrežemo spodnji kot (čimmanj, da lahko čokolado lepo nanesemo).

1. Kremo damo v dresirno vrečko s poljubnim nastavkom (sama sem uporabila nastavek zaprta zvezda premera 8 mm).

2. Na dno beljakovih gnezdec potrosimo karamelizirane oreščke.

2. Vdolbinice beljakovih gnezdec napolnimo s kremo, na kremo nanesemo čokolado in potrosimo s karameliziranimi lešniki.

3. Čimprej postrežemo, da beljakova gnezdeca ne postanejo preveč mehka. 

* Ta objava ni sponzorirana.

Pina colada tortica, ki ne vsebuje moke, mleka, oreščkov, navadnega sladkorja in jajc, ima sočen biskvit, koščke svežega ananasa in nežno kokosovo kremo. Je osvežilna in poletna - kot koktejl pina colada - in zato odlična v teh vročih dneh.

V biskvitu smo namesto moke uporabili kokosovo moko (fino in grobo mleto), saj brez kokosa v pina colada tortici ne gre. Namesto jajc smo pripravili "želatinasto jajce", ki vsebuje želatino oz. agar agar in limonin sok, dodali pa smo tudi jabolčno čežano, ki je prav tako substitut za jajca, poleg tega pa da biskvitu sočnost, sladkost in lepo rumeno barvo. Sestavine za biskvit so nekoliko nenavadne, končni rezultat pa je zelo okusen. Recept za biskvit sem našla na blogu Autoimmune Wellness, ki sem ga nato nekoliko priredila. Namesto mlečnih izdelkov (smetane) smo v kremi uporabili kokosovo mleko. Ker je mogoče kokosovo mleko stepsti v smetano, dobimo nežno in okusno kremo. Za piko na i smo torti dodali ananas in bel rum, ki sta glavni sestavini koktejla pina colada.

1. Jabolka operemo, olupimo in narežemo na manjše koščke.

2. Koščke jabolk postavimo v posodo in jim primešamo limonin sok ter vodo.

3. Posodo postavimo na štedilnik, jo pokrijemo in jabolka na srednjem ognju kuhamo 10 minut. Nato odstranimo pokrovko in kuhamo še 5 minut.

4. Jabolčno čežano pred uporabo ohladimo.

1. Pečico vključimo na 180 stopinj Celzija. Pripravimo dva pekača, ki ju obložimo s peki papirjem.

2. Pripravimo "želatinasto jajce": želatino, limonin sok in vodo zmešamo skupaj in pustimo, da želatina nabrekne.

3. V posodi zmešamo mokre sestavine (razen želatine) in grobo kokosovo moko.

4. Suhe sestavine zmešamo in jih presejemo k mokrim sestavinam.

5. Nad soparo ali v mikrovalovni pečici segrejemo želatino tako, da se vsa zrnca raztopijo. Pazimo, da nam želatina ne zavre.

6. Želatino primešamo ostalim sestavinam.

7. Maso namažemo na peki papir v dva kroga s premeroma 22 cm. Pečemo približno 10 minut, da postane biskvit zlato rumene barve.

8. Ko je biskvit pečen, ga vzamemo iz pečice in ga ohladimo.

1. Ananas olupimo in ga narežemo na majhne kocke. 

2. Ananas stresemo v posodo, mu dodamo med in bel rum, dobro premešamo in postavimo na štedilnik. 

3. Ananas na srednjem ognju kuhamo 5 minut, nato ga ohladimo.

Opomba: uporabimo lahko le ananas, brez dodatka medu in ruma (ni nujno, da ga pokuhamo).

1. Liste želatine namočimo v hladni vodi.

2. Polovico (300 ml) kokosovega mleka, ki ga prej dobro ohladimo, stepemo v kokosovo smetano. Vsakega kokosovega mleka ni mogoče stepsti v smetano, zato priporočam, da uporabite kokosovo mleko v tetrapaku Aroy D, ki se preverjeno stepe v smetano. Stepeno kokosovo smetano postavimo v hladilnik.

3. Preostalih 300 ml kokosovega mleka skupaj s kokosovim sladkorjem zavremo in kuhamo 5 minut na majhnem ognju, da počasi vre. 

4. Kokosovo mleko odstavimo z ognja in mu primešamo ožete liste želatine ter bel rum. Dobro premešamo, da se želatina raztopi. 

5. Posodo s kokosovim mlekom postavimo v hladno vodo in kokosovo mleko ob mešanju ohladimo.

6. Ohlajenemu kokosovemu mleku narahlo vmešamo kokosovo smetano. 

Opomba: Ananasov žele pripravimo šele v zadnjem koraku, ko smo torto že sestavili in se je krema strdila. 

1. Ananas olupimo, ga narežemo na kocke in ga v blenderju ali s paličnim mešalnikom zmiksamo v pire.

2. Liste želatine namočimo v hladni vodi. 

3. Ananasov pire stresemo v posodo, dodamo kokosov sladkor in posodo postavimo na štedilnik. Ko ananasov pire zavre, zmanjšamo ogenj in na zmernem ognju (da ananas še rahlo vre) kuhamo 5 minut. 

4. Posodo odstavimo z ognja in ananasovemu pireju primešamo ožeto želatino. 

Opomba: Za pripravo ananasovega želeja moramo ananas obvezno pokuhati. V nasprotnem primeru se želatina ne bo strdila, kar se je zgodilo meni:).

1. V obroč za torto premera 22 cm damo prvo plast biskvita. 

2. Na biskvit nadevamo polovico kokosove kreme. 

3. Po kokosovi kremi potresemo koščke ananasa, ki jih narahlo potisnemo v kremo. 

4. Nato damo v obroč drugo plast biskvita in preostalo kokosovo kremo. Torto postavimo v zamrzovalnik, da se krema strdi.

5. Pripravimo ananasov žele in ga prelijemo po kokosovi kremi. Postavimo v hladilnik, da se ananasov žele strdi. 

6. Ko se torta strdi, ji previdno odstranimo obroč. Torta je pripravljena za postrežbo.

Obožujem poletje v vseh njegovih odtenkih in vsa tista barvna oblačila, ki jih bom počasi potegnila iz zadnjega dela omare. Sama sem velika ljubiteljica uhanov in med spoznavanjem s kvačkami sem naletela na kar nekaj idej za kvačkane uhane. Od takrat sem jih naredila že ogromno, z vami pa bom delila navodila za izdelavo mojih najljubših, ki jih imam že skoraj v vsaki barvi. Same izdelave se lahko loti vsak začetnik, saj je zelo preprosta in zahteva samo nekaj osnovnih prijemov kvačk. Za pomoč ti v povezavi prilagam video s pomočjo katerga sem tudi sama izdelala prvi par.

Tako je tvoj uhan končan, sedaj le še všiješ odvečne vrvice in nanj nastaviš osnovo za viseče uhane. Sama jih pred nošenjem še polikam in jih s tem poravnam.

Upam, da ti je uspelo in si s končnim izdelkom zadovoljna. V primeru, da ti kvačkanje ni blizu, so ti pa uhančki vseeno všeč in bi jih nosila mi piši na naš naslov (lahko ti jih izdelam po tvojih željah v različnih barvah in oblikah).

Z nakupom obšivalnega stroja sem ponovno obudila svojo strast do šivanja. K temu je veliko pripomogel naš nov družinski član, ki je postal pravi mali model za moje šiviljske kreacije. Ker lahko otrok naenkrat nosi le en par hlač, sem s šivanjem le teh malo prenehala in se lotila izdelovanja igračke za male in velike žabe. Ker se z novim obšivalnim strojem še spoznavam, morem priznati, da sem se z izdelavo žabice pošteno namatrala, da sem prišla do takšnega izdelka, kot sem želela. No, tretja žabica je počasi podobna žabici v mojih mislih (: Kroj sem našla tej spletni strani in imela srečo, da sem do njega dostopala zastonj. Eden izmed razlogov, da mi žabica ni takoj uspela je bil tudi ta, da je bilo v originalnih navodilih uporabljeno drugo "blago" in da je bila igrača manj napolnjena s polnilom. Izdelavo igrače sem prilagodila svojim materialom ter dodala rutico, za pomoč pri izdelavi po korakih pa naj ti služijo slike, ki so dodane originalnim navodilom.